Prometej, Titan in grški bog ognja, stvarnik človeka iz gline, je ljudem prinesel ogenj, ukradel ga je bogovom na Olimpu, potem ko jim je Zevs za kazen za nečaščenje bogov odvzel svetlobo in toploto. Prometej je ljudem prinesel še abecedo, številke in umetnost, med njimi glasbo, ples, dramo, in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat le v lasti olimpskih bogov. Seveda ga je Zevs, kralj bogov, za to kaznoval in ga obsodil na večne muke. Privezanemu na skalo je orel vsak dan na novo pojedel jetra, ki so v stari Grčiji veljala za sedež čustev, vendar so mu vsako noč zrasla nazaj. Zevs je bil celo tako jezen na Prometeja in na ljudi, da je z drugimi bogovi ustvaril žensko, Pandoro, ki je bila lepa in zvita. Nato jo je poslal na Zemljo, kjer se je poročila s Prometejevim bratom Epimetejem. Zevs ji je kot poročno darilo dal skrinjico, za katero jo je radovedni mož prosil, naj jo odpre in iz nje so pobegnile bolečine, bolezni, sovraštvo, zavist, siromaštvo in slabe strasti ter se razpršile po vsem svetu. Tudi Pandora se je prestrašila in hitro zaprla pokrov. A zlo je že zletelo iz skrinjice, v njej je ostalo samo še upanje. Ljudje na Zemlji so bili obsojeni, tako kot Prometej, na večne muke in malo upanja.
Zaradi plemenite nesebičnosti in neustrašnosti pri kljubovanju božji nadoblasti, za prizadevanje za napredek, svobodo in resnico, je Prometej postal reprezentativen lik razsvetljenstva, poln simbolike, umetniški lik, in navdih mnogim humanistom, umetnikom in znanstvenikom, hkrati pa svetoskrunec božjega reda, ki predstavlja tveganje pretiravanja ali nenamernih posledic, saj njegova prizadevanja lahko povzročijo tudi tragedijo. Sodobni Prometeji lahko torej ljudem prinesejo napredek, vendar ima ta pogosto dvojni učinek. Tudi uničujoč. Prometej in Pandora sta kot dve strani enega kovanca, dobro in slabo, vstopna in izstopna točka človeštva. V uprizoritvi bosta koreografa Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia z mednarodnim plesnim ansamblom MN Dance Company raziskovala vstopne točke človeštva v napredek, svobodo, razvoj, in izstopne točke tega istega, človeške tegobe, nesrečo, obup, kot posledico nepremišljenih in objestnih dejanj.
"Legenda želi pojasniti tisto, česar se ne da pojasniti.
Ker pa izhaja iz temeljev resnice, se mora sama končati v nerazložljivem. "
Franz Kafka
Mednarodno priznana koreografa in plesalca Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia sta na Veliki oder SNG Nova Gorica postavila svojo novo celovečerno plesno uprizoritev Prometej. Premiera je bila 21. decembra (predpremiera 12. 12.), repriza 22. decembra 2024, v slopu s projektne tematike za EPK Brezmejno telo.
To ni bilo njuno prvo koreografsko poglabljanje v grško mitologijo, ko sta plesni oder že poprej krasila z grškimi miti: Mit z Orfejem in Euridiko (20211-2012); Labirint ob Minotavru in Dedalu (2018) ter Ikarus s prvim poletom Ikarusa (2021). In zakaj ravno Pometej? ‘V smislu povezave z današnjo tehnologijo in umetno inteligenco – to kar nam na nek način prinaša novodobni Prometej. Vedno naju nekako pelje ustvarjanje do globljih eksistenčnih vprašanj in do naše vloge in odnosa do drugih in v svetu. Besedilo Franca Kafke, ki govori o tem, da mit skuša razložiti nekaj nerazložljivega, se da povezati s sodobnim plesom,’ sta mi odgovorila.
Natopi vprašanje kdo je Prometej, ki je po grški mitologiji ustvaril človeka? Prometej jeTitan – velikan izrednih moči, podoben človeku, sin Titana Japeta in Klimene ene od Okeanid, ki prihaja iz globin oceana ter daljnih morji, povezana z globinami podzemlja, bogom Hadom in je Atlantov ter Epimetejev brat. Njegov oče, Titan Japeta je sinUrana, boga nebeškega svoda, enega od prvih grških božanstev in Geje. Torej je Prometej Titan božanskih ter zemeljskih moči ustvaril človeka iz gline (očitno po svoji podobi) in je iskrico (dušo) v temačno glineno človeško podobo vdahnila Atena. Ampak ti ljudje niso častili bogov, zato jim je Zevs odvzel svetlobo, Prometej pa jih na novo razsvetli z ognjem, ki ga je ukradel bogovom z Olimpa ter ga ljudem daroval. In se je tako Zevsovo maščevalno kopje moči lomilo nad upornikom Prometejem, saj ga je z verigo privezal na skalo, orel pa mu je ponoči kljuval jetra, ki so se podnevi obnavljala; tako kot se še dandanes lahko obnavljajo, mogočni Titan pa ga je znova rešil. Prometej je ljudem odkrival znanja in jih poučeval, ta pa je kradel bogovom, ki so jih sebično skrivali; in je pomen njegovega imena v prevodu: opreznost, predrznost, skrbnost ali pač premetenost, večni moto človeškega obstoja.
Ustvarjalci plesne predstave Prometej 2024 so: koreografski par Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia, dramaturginja Ana Kržišnik Blažica, avtorja glasbe: Sebastjan Bal, Mateja Starič, scenograf Michal Rynia, oblikovaec svetlobe Matjaž Bajc, oblikovalec zvoka Stojan Nemec, oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov Gorazd Prinčič, svetovalec za scenografijo Aleksander Blažica. Izvrstni plesalci mednarodnega plesnega ansambla MN Dance Company: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia. Posebnost tokratne plesne uprizoritve je zvok v živo v izvedbi godalnega kvarteta Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc in Jelena Pejić, v kompozicijskem zlitju koncertiranja in elektronske zvočne kulise.
Še pred vhodom v dvorano se je širil prijeten, nekam znani vonj, ob vhodu pa je postalo jasno, da je to vonj praženih kokic, ki jih ob odru praži mladenič sončnega žara in nekam posmehljivo zre v prihajajoče obiskovalce. V gledališkem listu vloge niso opredeljene, zato se zastavi vprašanje, kdo je ta zanimivi mladenič? Oder je bil še zatemnjen, zaznali so se le obrisi ležečih teles. Nato je sledila fascinantna slika obsijanega kvarteta, ki je v temnih višavah odra za trenutek ilustrativno obvisel, ob širjenju svetlobe pa se je zaznal zid na katerega se je postavil kvartet ter pričel muzicirati. Na tem istem zidu se znašel še ON, mladenič, še vedno enako očarljivega posmeha. In ko teče zgodba o Prometeju, glasba pa prihaja iz nebeških višin, oziroma zidu ali (mejnika) nebeškega svoda, potem je ob glasbenikih bil lahko le mogočni Zevs (Aleksander Belin), ki svoje kokice meče onim tam spodaj, prihajajoči skupini plesalcev. Ti pa po svojem gibanju razpotegnjenih, lomljivih rok, drži, odzivu na drobtinice dajo vtis jate ptičev, ki se gnete ob hrani. Ob glasbeni intonaciji in prvih drobtinah, pa skupina vse bolj zrcali dramatično obliko pohlevne gruče ljudi, častilcev božjih drobtinic, ko se divje prerivajo eden čez drugega za nekaj kokic in to tistih, ki jih bogovi ne bi niti jedli, hibridnih, zaprašenih …
Vloga Prometeja ni koreografsko zakoličena, ampak je prepletena s tisočletnimi borbami ter čustvenim preprekami človeškega preživetja, tako nekoč – kot danes; kar se tokrat dramsko poglobljeno, tudi dovolj dojemljivo preliva v skupinskih scenskih variacijah in v jeziku plesne umetnosti. Saj smo mi vsi že v sami zasnovi taisti Prometej v malem ali velikem, pač vsak na svoji življenjski poti. Vendar se vsako toliko v koreografiji kadrirajo značilni uvidi, ki opredelijo grškega junaka božanskih dimenzij, ki se upira nadvladi bogov tistih njegovih grških dni. Tako se na sceni sledi Prometeju (Elia Zahnd) vklenjenem z vrvmi v skalo, ki se krčevito bori ter skuša rešiti. Seveda se reši in postane del skupine. Drug tak segment, ki asociira na čase Prometeja je Pandorina skrinjica, v njej pa ženska (Lucy Woodhous), ko prosojni pokrov odseva njen grozljivi izraz, krik Pandore? In se radovedna skupina gnete okoli nje, jo prevrača, nosi, dokler se ne odpre, in se lahko preizkusijo še drugi v tej pravokotni stiski in ne le ženska radovednost. Pandoro so obudili bogovi Olimpa načelu z Zevsom, jo omožili s Prometejevim bratom, Epimetejem, Zevs pa ji daroval skrinjico. Ko jo je v svoji neučakani radovednosti odprla, je iz nje poletelo vse zlo nad človeštvom. Skrinjico je seveda hitro zaprla, a od takrat med človeštvom vlada dvoličnost, kot je zapisano v starodavnih znanjih, in se zloba bojuje z dobroto, tema s svetlobo, kar na sceni slikovito in nemo oznani skupina v svojem zamaskiranem voščenem odsevu dvoličnih pogledov. Enourna koreografija se sugestivno preliva iz enega v drugi plesni kader, ti pa vibrirajo občutke napetosti, tudi se iz kadra enovitega skupinskega sožitja, nepričakovano izvije duet Nastje in Michala v novih slikovitih prelivih, ki kot negotova ubežnika zapuščata skupino ter odhajata z odra. V pogovorih o zasnovi dueta, je bilo rečeno, da sta imela v mislih Adama in Evo, ki sta se uprla rajski nirvani ter osvobojeno poletela v življenje. Malce drugače kot v naših dneh, ko se časti to idealizirano rajsko obdobje. Da pa ni Pandorina skrinjica le samo grozljivka, ampak je tudi upanje, se lahko izlušči iz zadnje scene, ko se na skupino spuščajo številni nebeški beli zidaki, ki jih najprej ustrahujejo, nato se jim skušajo ubraniti, vse dokler se ne ozavestijo ter uberejo svojo pot, svoj skupinski izhod z odra.
Plesna predstava Prometej se izkaže za poglobljeno dramsko zasnovano koreografsko doživetje, ob dorečeni plesni figuraliki, ki se izvirno poglablja ter raziskuje ponavljajoča se kolesja življenjskih tirnic, prav do pisnih virov stare Grčije in v odsevu sedanjika. K zaokroženi scenski zasnovi je prispeval domiselno zasnovan scenski okvir, nevsiljiva moderna kostumografija, kot tudi zvočna in efektna svetlobna zasnova, čeprav bi bil dobrodošel še kak svetlobni lux več, saj se tematska teža ne ovija le z temo noči in to vsaj toliko, da bi do popolnega izraza prišli še pogledi plesalcev, ne le njihova izvrstna pesna poetika. Glasba in ples sta se tokrat še posebej doživeto, tudi sugestivno zlila v duetu tonov ter gibov, ki se občuti, sliši ter zazna kot edinstveno scensko, vsemirsko zlitje. V naši korespondenci in ob mojem vprašanju, kako dolgo sta pripravljala ta svoj nov koreografski podvig, sta Nastja in Michal odgovorila: ‘Michal in dramaturginja Anja Kržišnik Blažca sta začela že čez poletje s predelovanjem literature in različne dokumentacije vezane na tematiko. Z ustvarjalnim procesom smo pričeli septembra. Sedaj, ko imava ansambel nama je super, da se lahko kreativnemu procesu posvetiva dlje časa kot običajno, ko smo delovali projektno. Lahko se resnično poglobiva v kompleksnost gibalne tematike. Prazen papir, ki počasi postaja abstraktna, a hkrati pripovedna kreacija gibalnih energij, je to potovanje med kreativnim procesom, ki je najin gonilni motor, ki naju vleče v raziskovanje. A to, da tudi sama pleševa v najinih predstavah nama omogoči, da se še bolj poveževa z ostalimi plesalci in tudi s tem gledava, občutiva predstavo od znotraj.’ O bodočih načrtih sta dejala , da takoj po otvoritvi Evropske prestolnice kulture pričneta s kreativnim procesom za predstavo Brezmejno telo, ki bo premiero doživela v juliju, sicer jih vmes čakajo še nastopi s Prometejem, kot drugi krajši nastopi ter snemanje plesnega filma. In s predstavo Prometej MN Dance Company gostuje 2. aprila na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana.
Daliborka Podboj / 24. Feb 2025
Koreografa
Dramaturginja
Avtorja glasbe
Scenograf
Oblikovalec svetlobe
Oblikovalec zvoka
Oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov
Svetovalec za scenografijo
Plesalci
Godalni kvartet Ensemble Dissonance
PREMIERA
KOPRODUKCIJA
TRAJANJE
Predstava traja 1 uro brez odmora
Michal Rynia
Nastja Bremec Rynia
Ana Kržišnik Blažica
Mateja Starič
Sebastien Ballieux
Luka Vodopivec
Eri Nishibara
Elia Zahnd
Lucy Woodhouse
Nathan Dhugues
Rebecca Granzotto
Alexander Belin
Iva Ilievska
Manon Veenstra
Stefania Pisapia
Klemen Hvala
Deyan Muc
Jelena Pejić
Jelena Ždrale
Gorazd Prinčič
Matjaž Bajc
Stojan Nemec
Mednarodno priznana koreografa in plesalca Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia sta na Veliki oder SNG Nova Gorica postavila svojo novo celovečerno plesno uprizoritev Prometej. Premiera je bila 21. decembra (predpremiera 12. 12.), repriza 22. decembra 2024, v slopu s projektne tematike za EPK Brezmejno telo.
To ni bilo njuno prvo koreografsko poglabljanje v grško mitologijo, ko sta plesni oder že poprej krasila z grškimi miti: Mit z Orfejem in Euridiko (20211-2012); Labirint ob Minotavru in Dedalu (2018) ter Ikarus s prvim poletom Ikarusa (2021). In zakaj ravno Pometej? ‘V smislu povezave z današnjo tehnologijo in umetno inteligenco – to kar nam na nek način prinaša novodobni Prometej. Vedno naju nekako pelje ustvarjanje do globljih eksistenčnih vprašanj in do naše vloge in odnosa do drugih in v svetu. Besedilo Franca Kafke, ki govori o tem, da mit skuša razložiti nekaj nerazložljivega, se da povezati s sodobnim plesom,’ sta mi odgovorila.
Natopi vprašanje kdo je Prometej, ki je po grški mitologiji ustvaril človeka? Prometej jeTitan – velikan izrednih moči, podoben človeku, sin Titana Japeta in Klimene ene od Okeanid, ki prihaja iz globin oceana ter daljnih morji, povezana z globinami podzemlja, bogom Hadom in je Atlantov ter Epimetejev brat. Njegov oče, Titan Japeta je sinUrana, boga nebeškega svoda, enega od prvih grških božanstev in Geje. Torej je Prometej Titan božanskih ter zemeljskih moči ustvaril človeka iz gline (očitno po svoji podobi) in je iskrico (dušo) v temačno glineno človeško podobo vdahnila Atena. Ampak ti ljudje niso častili bogov, zato jim je Zevs odvzel svetlobo, Prometej pa jih na novo razsvetli z ognjem, ki ga je ukradel bogovom z Olimpa ter ga ljudem daroval. In se je tako Zevsovo maščevalno kopje moči lomilo nad upornikom Prometejem, saj ga je z verigo privezal na skalo, orel pa mu je ponoči kljuval jetra, ki so se podnevi obnavljala; tako kot se še dandanes lahko obnavljajo, mogočni Titan pa ga je znova rešil. Prometej je ljudem odkrival znanja in jih poučeval, ta pa je kradel bogovom, ki so jih sebično skrivali; in je pomen njegovega imena v prevodu: opreznost, predrznost, skrbnost ali pač premetenost, večni moto človeškega obstoja.
Ustvarjalci plesne predstave Prometej 2024 so: koreografski par Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia, dramaturginja Ana Kržišnik Blažica, avtorja glasbe: Sebastjan Bal, Mateja Starič, scenograf Michal Rynia, oblikovaec svetlobe Matjaž Bajc, oblikovalec zvoka Stojan Nemec, oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov Gorazd Prinčič, svetovalec za scenografijo Aleksander Blažica. Izvrstni plesalci mednarodnega plesnega ansambla MN Dance Company: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia. Posebnost tokratne plesne uprizoritve je zvok v živo v izvedbi godalnega kvarteta Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc in Jelena Pejić, v kompozicijskem zlitju koncertiranja in elektronske zvočne kulise.
Še pred vhodom v dvorano se je širil prijeten, nekam znani vonj, ob vhodu pa je postalo jasno, da je to vonj praženih kokic, ki jih ob odru praži mladenič sončnega žara in nekam posmehljivo zre v prihajajoče obiskovalce. V gledališkem listu vloge niso opredeljene, zato se zastavi vprašanje, kdo je ta zanimivi mladenič? Oder je bil še zatemnjen, zaznali so se le obrisi ležečih teles. Nato je sledila fascinantna slika obsijanega kvarteta, ki je v temnih višavah odra za trenutek ilustrativno obvisel, ob širjenju svetlobe pa se je zaznal zid na katerega se je postavil kvartet ter pričel muzicirati. Na tem istem zidu se znašel še ON, mladenič, še vedno enako očarljivega posmeha. In ko teče zgodba o Prometeju, glasba pa prihaja iz nebeških višin, oziroma zidu ali (mejnika) nebeškega svoda, potem je ob glasbenikih bil lahko le mogočni Zevs (Aleksander Belin), ki svoje kokice meče onim tam spodaj, prihajajoči skupini plesalcev. Ti pa po svojem gibanju razpotegnjenih, lomljivih rok, drži, odzivu na drobtinice dajo vtis jate ptičev, ki se gnete ob hrani. Ob glasbeni intonaciji in prvih drobtinah, pa skupina vse bolj zrcali dramatično obliko pohlevne gruče ljudi, častilcev božjih drobtinic, ko se divje prerivajo eden čez drugega za nekaj kokic in to tistih, ki jih bogovi ne bi niti jedli, hibridnih, zaprašenih …
Vloga Prometeja ni koreografsko zakoličena, ampak je prepletena s tisočletnimi borbami ter čustvenim preprekami človeškega preživetja, tako nekoč – kot danes; kar se tokrat dramsko poglobljeno, tudi dovolj dojemljivo preliva v skupinskih scenskih variacijah in v jeziku plesne umetnosti. Saj smo mi vsi že v sami zasnovi taisti Prometej v malem ali velikem, pač vsak na svoji življenjski poti. Vendar se vsako toliko v koreografiji kadrirajo značilni uvidi, ki opredelijo grškega junaka božanskih dimenzij, ki se upira nadvladi bogov tistih njegovih grških dni. Tako se na sceni sledi Prometeju (Elia Zahnd) vklenjenem z vrvmi v skalo, ki se krčevito bori ter skuša rešiti. Seveda se reši in postane del skupine. Drug tak segment, ki asociira na čase Prometeja je Pandorina skrinjica, v njej pa ženska (Lucy Woodhous), ko prosojni pokrov odseva njen grozljivi izraz, krik Pandore? In se radovedna skupina gnete okoli nje, jo prevrača, nosi, dokler se ne odpre, in se lahko preizkusijo še drugi v tej pravokotni stiski in ne le ženska radovednost. Pandoro so obudili bogovi Olimpa načelu z Zevsom, jo omožili s Prometejevim bratom, Epimetejem, Zevs pa ji daroval skrinjico. Ko jo je v svoji neučakani radovednosti odprla, je iz nje poletelo vse zlo nad človeštvom. Skrinjico je seveda hitro zaprla, a od takrat med človeštvom vlada dvoličnost, kot je zapisano v starodavnih znanjih, in se zloba bojuje z dobroto, tema s svetlobo, kar na sceni slikovito in nemo oznani skupina v svojem zamaskiranem voščenem odsevu dvoličnih pogledov. Enourna koreografija se sugestivno preliva iz enega v drugi plesni kader, ti pa vibrirajo občutke napetosti, tudi se iz kadra enovitega skupinskega sožitja, nepričakovano izvije duet Nastje in Michala v novih slikovitih prelivih, ki kot negotova ubežnika zapuščata skupino ter odhajata z odra. V pogovorih o zasnovi dueta, je bilo rečeno, da sta imela v mislih Adama in Evo, ki sta se uprla rajski nirvani ter osvobojeno poletela v življenje. Malce drugače kot v naših dneh, ko se časti to idealizirano rajsko obdobje. Da pa ni Pandorina skrinjica le samo grozljivka, ampak je tudi upanje, se lahko izlušči iz zadnje scene, ko se na skupino spuščajo številni nebeški beli zidaki, ki jih najprej ustrahujejo, nato se jim skušajo ubraniti, vse dokler se ne ozavestijo ter uberejo svojo pot, svoj skupinski izhod z odra.
Plesna predstava Prometej se izkaže za poglobljeno dramsko zasnovano koreografsko doživetje, ob dorečeni plesni figuraliki, ki se izvirno poglablja ter raziskuje ponavljajoča se kolesja življenjskih tirnic, prav do pisnih virov stare Grčije in v odsevu sedanjika. K zaokroženi scenski zasnovi je prispeval domiselno zasnovan scenski okvir, nevsiljiva moderna kostumografija, kot tudi zvočna in efektna svetlobna zasnova, čeprav bi bil dobrodošel še kak svetlobni lux več, saj se tematska teža ne ovija le z temo noči in to vsaj toliko, da bi do popolnega izraza prišli še pogledi plesalcev, ne le njihova izvrstna pesna poetika. Glasba in ples sta se tokrat še posebej doživeto, tudi sugestivno zlila v duetu tonov ter gibov, ki se občuti, sliši ter zazna kot edinstveno scensko, vsemirsko zlitje. V naši korespondenci in ob mojem vprašanju, kako dolgo sta pripravljala ta svoj nov koreografski podvig, sta Nastja in Michal odgovorila: ‘Michal in dramaturginja Anja Kržišnik Blažca sta začela že čez poletje s predelovanjem literature in različne dokumentacije vezane na tematiko. Z ustvarjalnim procesom smo pričeli septembra. Sedaj, ko imava ansambel nama je super, da se lahko kreativnemu procesu posvetiva dlje časa kot običajno, ko smo delovali projektno. Lahko se resnično poglobiva v kompleksnost gibalne tematike. Prazen papir, ki počasi postaja abstraktna, a hkrati pripovedna kreacija gibalnih energij, je to potovanje med kreativnim procesom, ki je najin gonilni motor, ki naju vleče v raziskovanje. A to, da tudi sama pleševa v najinih predstavah nama omogoči, da se še bolj poveževa z ostalimi plesalci in tudi s tem gledava, občutiva predstavo od znotraj.’ O bodočih načrtih sta dejala , da takoj po otvoritvi Evropske prestolnice kulture pričneta s kreativnim procesom za predstavo Brezmejno telo, ki bo premiero doživela v juliju, sicer jih vmes čakajo še nastopi s Prometejem, kot drugi krajši nastopi ter snemanje plesnega filma. In s predstavo Prometej MN Dance Company gostuje 2. aprila na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana.
Daliborka Podboj / 24. Feb 2025
"Legenda želi pojasniti tisto, česar se ne da pojasniti. Ker pa izhaja iz temeljev resnice, se mora sama končati v nerazložljivem." Franz Kafka
